Princip pasivne hiše temelji na energetski varčnosti, kar primarno pomeni čimbolj učinkovito ohranjanje temperature notranjosti, ne glede na zunanje razmere. Najprej je treba poskrbeti, da je ovoja hiše oz. površin skozi katere prehaja toplote čim manj, nato pa ta ovoj čimbolj učinkovito toplotno izolirati. Standard pasivne hiše zahteva visoko stopnjo toplotne izolativnosti brez toplotnih mostov. Kar je smiselno, saj je toplotna izolacija najcenejša in najbolj trajna oblika energetske učinkovitosti hiše. Toplotna izolacija ovoja preprečuje vstop zimskega hladu in poletne vročine v notranjost brez vsakega obratovalnega stroška.

Kakšne so tipične oblike izolacije pasivne hiše:

• Tla se izolira s spodnje strani s trdno in trajno izolacijo, kakršna je npr. penjeno steklo
• Stene se izolira s fasadno izolacijo ali s sistemom, ki že sam vsebuje izolacijo
• Streha se izolira odvisno od tipa strehe, velja pa, da mora biti tukaj izolacija najdebelejša in odporna na izrazitejše vremenske vplive

Pomembno je, da so vsi elementi ovoja kvalitetno spojeni med seboj, da ne nastanejo toplotni mostovi. Temu rečemo neprekinjen toplotni ovoj.

Toplotni mostovi so mesta v toplotnem ovoju hiše, kjer je izrazito povečan prehod toplote. To so brez izjeme slabo projektirani ali slabo izvedeni detajli, kjer ni toplotne izolacije ali pa je izolacije drastično premalo. Te napake na hiši se hitro pokažejo z vlažnimi površinami in rastjo zidne plesni. Toplotne mostove je običajno težko ali pa zelo drago sanirati.

Toplotni mostovi na pasivnih hišah niso dovoljeni, saj predstavljajo izrazito poslabšanje učinkovitosti toplotnega ovoja in posledično nedoseganje zahtev po nizki porabi za ogrevanje.

Tipični toplotni mostovi pri gradnji hiš:

• Balkon, kjer je plošča balkona neposredno povezana z notranjo konstrukcijo hiše, brez toplotne prekinitve.
• Pasovni temelj, kjer je zunanji temelj neposredno povezan z notranjo konstrukcijo hiše
• Napačno izolirane okenske špalete, kjer je zunanji del špalete preslabo izoliran
• Fasadne pritrditve, kjer so zunanji elementi z jeklenimi pritrdili neposredno pritrjeni na notranjo konstruukcijo…

Kot povedano uvodoma ima zunanji ovoj tudi pomembno vlogo pri zaščiti hiše pred drugimi zunanjimi vplivi, kot so voda, vlaga, sončna pripeka, razne sile oz. udarci (toča, veter,…), požar in razni vsiljivci. Odpornost ne velja le za zaščito notranjosti hiše ampak v veliki meri tudi samega ovoja hiše. Pomembna funkcija toplotne zaščite je lahko kaj hitro okrnjena, če ovoj ni dovolj odporen ali zaščiten. Zato je pomembno da so vgrajeni materiali odporni na te vplive, da ne začnejo propadati, gniti ali se celo rušiti. Že z vstopom vlage v občutljivo toplotno izolacijo ovoj izgubi izolativno funkcijo, ki je nujna za pasivne hiše.

Pomemno je poudariti, da vlaga v konstrukcijo ne vstopa le iz zunanjosti, ampak predvsem iz notranjosti, zato se zanesljive kvalitetne hiše gradi iz difuzno odprtih sistemov (betonski ali opečni zid s fasadno izolacijo, ravna streha,…) izogibamo pa se difuzno zaprtih sistemov (lesene montažne in skeletne konstrukcije), ki so močno odvisni le od občutljive notranje folije.

Okna in vrata v pasivni hiši so poseben element stavbnega ovoja, kateremu je treba posvetiti veliko pozornosti. Tudi zanje velja, da morajo izpolnjevati podobne zahteve zaščite kot ostali del ovoja, le da morajo zagotavljati še druge pomembne funkcionalne zahteve, kot so fizično in vizualno povezljivost z okoljem ter prepustnost sončne energije in svetlobe. Posebej za pasivne hiše so zato razvili troslojno zasteklitev in druge specialne značilnosti oken.

Izjemno pomembna funkcija oken na pasivni hiši je zajem sončnega toplotnega sevanja pozimi, zato morajo biti ta v čim večji meri orientirana proti jugu in v čim manjši meri, po možnosti nič, proti severu. Na ta način veliko prispevajo k pozitivni energetski bilanci, čeprav imajo nekoliko nižjo toplotno izolativnost od npr. zidu.

K oknom spadajo tudi senčila ki so pomemben element pri preprečevanju poletnega pregrevanja.

Standard pasivnih hiš ima natančno določeno zahtevo toplotne izolativnosti – toplotne prehodnosti posameznih stavbnih elementov, ki pa so različni za različna podnebja in druge dejavnike lokacije gradnje.

Za celinsko Slovenijo načeloma velja: