Zanesljiva zrakotesnost je eden temeljnih pogojev standarda pasivnih hiš. Ne le zaradi zagotavljanja energetske učinkovitosti, ampak tudi zaradi zaščite konstrukcije in termičnega ovoja hiše. Zrakotesnost je torej posebna zahteva, višja od energetske učinkovitosti, saj varuje osnove stabilnosti in obstoja vsake stavbe, zato mora biti trajna.
KAJ JE ZRAKOTESNOST?
Zrakotesnost je sposobnost zunanjega ovoja stavbe, da zadrži uhajanje notranjega ali vstopanje zunanjega zraka v hišo, do te stopnje, da je onemogočen nastanek poškodb na stavbni konstrukciji.
Še posebej pri večjih temperaturnih razlikah, ko je npr. pozimi zunaj -5 °C, znotraj pa 21 °C, se ustvari izrazita tendenca po uhajanjau notranjega toplega in vlažnega zraka na prosto, kjer je zrak hladen in suh. Na netesnih mestih vlažen zrak na poti navzven kondenzira in tako navlaži toplotno izolacijo in nosilno konstrukcijo, kar lahko povzroča nastanek poškodb. Vlažna toplotna izolacija posledično izgubi svojo termično funkcijo, konstrukcija pa lahko začne propadati. Ko se to začne ponavljati, so lahko poškodbe že kritične.
KAKO LAHKO ZAGOTOVIMO TRAJNO ZRAKOTESNOST
Zrakotesnost je razmeroma enostavno zagotoviti s pravilnim načrtovanjem, izborom gradbenega sistema in izvedbo. Težje pa je zagotoviti njeno trajnost. Že v fazi načrtovanja mora arhitekt poskrbeti za pravilno kombinacijo gradbenih sistemov in izdelati potrebne detajle. Najbolj zanesljivi gradbeni sistemi s tega stališča so tisti, ki imajo enovit in vsestransko odporen sloj, kot je npr. armiranobetonska konstrukcija vlita na licu mesta. To so npr. opažene betonske konstrukcije in ICF sistemi (na slovenskem trgu sta npr. prisotna TermoLOGiK in Isorast).
Najbolj problematični pa so sistemi montažnih in skeletnih hiš, ki zrakotesnost pogosto zagotavljajo le z izredno tanko folijo. Trajnost ti sistemi težko zagotovijo, saj se omenjene folije stikuje le z lepilnimi trakovi z garancijo največ 10 let. Dodatna problematičnost teh sistemov je dejstvo, da so za temi folijami materiali zelo občutljivi na navlaževanje.
Podobno velja tudi za opečno gradnjo, kjer zrakotesno ravnino predstavlja zgolj notranji omet, ki je neredko načet z raznimi razpokami, instalacijami, vijaki, ipd.
Od izvajalcev pasivnih hiš zato zahtevajte najvišje standarde izvedbe in zrakotesnosti ter neodvisen preizkus t.i. blowerdoor test.
KAKŠNE SO MOŽNE POSLEDICE ZARADI SLABE ZRAKOTESNOSTI?
Kot je opisano zgoraj, pri uhajanju notranjega zraka zaradi nezadostne zrakotesnosti v zidnih in stropnih konstrukcijah kondenzira zračna vlaga, ki jo lahko merimo v decilitrih. Ob dolgotrajnem vlaženju večini toplotnih izolacij drastično pade toplotna izolativnost (ojača se toplotna prehodnost), sčasoma
pa lahko začnejo izolacije tudi propadati. Zaradi manj učinkovitega toplotnega ovoja se povečajo energetske potrebe in narasejo ogrevalni stroški. Kaj hitro pa se zgodi, da ogrevalna naprava nima več zadostne moči in je potrebna njena menjava z močnejšo.
Ob trajnem ponavljanju navlaževanja pa se lahko ogrozi tudi stabilnost nosilne konstrukcije. Še posebej so problematične lesene, jeklene pa tudi opečne konstrukcije. Les lahko začne propadati, kar lahko postane resen problem za celotno hišo.
Za tiste, ki s svojo pasivno hišo kandidirajo na razpisih Ekosklada za nepovratna sredstva pa velja poudariti, da mora izmerjena zrakotesnost dosegati visoke zahteve standarda pasivnih hiš (n₅₀ ≤ 0,6 h⁻¹).