Tudi pri običajnih hišah je zahtevana določena stopnja zrakotesnosti. Ker pa se je ne preverja, temu nihče ne posveča toliko pozornosti. Posledice tega so škodljive za stavbo in prebivalce.

Pasivne hiše so že tako energetsko učnkovite, da tudi energetske izgube zaradi netesnosti predstavljajo konkretno vrednost in znatno znižanje energetske učinkovitosti. V pasivne hiše so vgrajene prezračevalne naprave (rekuperatorji), ki ohranjajo toploto notranjega zraka tako, da odpadni zrak na poti ven ogreje svež vstopni zrak. Če bi bila pasivna hiša netesna, bi se istočasno pojavljala nekontrolirana izmenjava hladnega zraka z zunanjostjo skozi netesnosti, kar bi pomenilo nesmiselnost vgradnje prezračevalne naprave.

Po standardu za pasivne hiše je mejna stopnja zrakotesnosti n₅₀ ≤ 0,6 h⁻¹. Kar pomeni, da lahko pri razlikih v tlaku 50 Pa med zunanjostjo in notranjostjo v eni uri skozi netesna mesta preide zraka za največ 60% notranjega volumna pasivne hiše. Omenjena razlika v tlakih in posledično uhajanje zraka je še posebej izrazito v velikih temperaturnih razlikah (pozimi) in vetrovnih dne, ko se izmenjava zraka drastično poveča in to pri slabše grajenih hišah čutimo kot prepih. Ne le da to znatno vpliva na energetsko učinkovitost hiše, ampak predvsem varuje konstrukcijo hiše pred poškodbami, ki bi nastali na netesnih mestih. To je seveda primarna zahteva pri vsaki gradnji.

V prvi fazi se za zrakotesnost poskrbi z ustreznim izborom gradbenega sistema. Najbolj kritični sta opečna in montažna gradnja, saj za zrakotesnost skrbi le tanek sloj na notranji strani. To je pri opečni gradnji zgolj natančno izveden omet, pri montažni pa zelo pazljivo stikovana tanka folija. Najbolj zanesljivi so gradbeni sistemi z enovito, trdno in na gradbišču ulito betonsko konstrukcijo. Ta je izjemno trpežna in narejena praktično v enem kosu. Trajnost in zanesljivost zrakotesne ravnine je namreč bistvena, trajati mora celotno življenje stavbe. Čez desetletje bi se lahko pojavila potreba po okrepitvi ogrevalnega sistema ali celo sanaciji konstrukcije, če zrakotesnost ni trajna.

Pri sami izvedbi pasivne hiše je potrebno poskrbeti, da je celoten ovoj hiše zrakotesen. Poseben poudarek pa je treba dati izvedbi stikov med posameznimi segmenti ovoja. Izpostavimo lahko stike tal in zidov, oken (ral montaža), zidov in strehe. Zelo pomembno je pravilno zatesniti stike ob prebojih instalacij, še posebej pa pri izvedbi vseh stikov folije v montažnih zidovih in mansardah.

Zrakotesnost se ob zaključku gradnje preverja s t.i. blowerdoor testom.

Poleg energetske učinkovitosti je zrakotesnost pomembna predvsem zaradi varovanja hišne konstrukcije in ostalih slojev v steni in strehi. Trajnost in zanesljivost  ima prednost pred vsem drugim.

Napake pri projektiranju oz. izvedbi so pogosto razlog, da hiše ne dosegajo zadostne zrakotesnosti. Še posebej pri večjih temperaturnih razlikah, ko je npr. pozimi zunaj -5 °C, znotraj pa 21 °C, se ustvari izrazita tendenca po uhajanjau notranjega toplega in vlažnega zraka na prosto, kjer je zrak hladen in suh. Na netesnih mestih vlažen zrak na poti navzven kondenzira in tako navlaži toplotno izolacijo in nosilno konstrukcijo. Količine kondenzirane vlage se lahko meri v decilitrih vode. Vlažna toplotna izolacija posledično izgubi svojo termično funkcijo, konstrukcija pa lahko začne propadati. Še posebej so kritični na vlago občutljivi materiali, kot so les, celulozne in lesne izolacije, opeka…

Pomembno je, da arhitekt in izvajalec vseskozi med projektiranjem in izvedbo poskrbita za zrakotesnost.